V razstavnih prostorih Alzaškega tekstilnega muzeja v Husseren-Wesserlingu v Franciji se predstavlja pet slovenskih ustvarjalk različnih generacij, delujočih v različnih tekstilnih tehnikah, ki jim osnovo njihovega raziskovanja ter navdiha v prostoru predstavljata prav vlakno in nit. Četudi prihajajo z različnih poklicnih in izobrazbenih področij Univerze v Ljubljani, je za vseh pet ključni dejavnik pri oblikovanju identitete prostora njegovo soustvarjanje in poseganje vanj. Tako je stkana sinergična vez med nitjo – vlaknom, ambientom, simboliko in navdihom ter so odprte poti za umetniško in avtorsko nadgradnjo.
Medtem ko pri Kseniji Baraga opažamo strukturne, teksturne, koloristične in kiparske finese s poudarki na podrobnostih, pri Eti Sadar Breznik prevladujejo transparentne ambientalne postavitve z domišljenimi svetlobnimi poudarki. Anda Klančič se predstavlja s svojim likovnim rokopisom, z risbo linearno in prostorsko usmerjane zračne čipke. Jana Mršnik in Vesna Štih (blagovna znamka BelaBela), raziskujeta nove interpretacije tekstila in uporabljata različne zanj neznačilne materiale ter obenem odkrivata, kako daleč lahko ideja tekstila poseže.
Avtoric ne povezuje le soroden odnos do prostora, temveč tudi poglobljena simbolna sporočilnost, za katero si prizadevajo in jo posredujejo s svojimi deli, iz katerih vejejo in odzvanjajo temeljne človeške in globalne bivanjske zakonitosti, opozorila, vizije, asociativne navezave, arhetipi, simbolika, prostranstva duha …
Ples, Visimo na nitki in Mali princ Ksenije Baraga tovrstne poglobljene tematske opredelitve sugerirajo že v naslovih. Tudi Leteče preproge Ete Sadar Breznik ostajajo v sugestibilnih okvirih, a s svojimi monumentalnimi dimenzijami posegajo tudi onkraj pravljičnega, v svet zavezujočih abstraktnih in filozofskih razmerij. Na slehernega od nas se nanaša tekstilna instalacija Ande Klančič, imenovana Steze III, kjer slikovite pokrajine, silhuete človeških teles v njej …, beležijo in izrisujejo predvsem naše raznolike in pestre življenjske poti. V membrani prosojnih tančic Rastoče svetlobe Jane Mršnik in Vesne Štih (blagovna znamka BelaBela), v katere meditativni prostor se poda obiskovalec, dogajanje okoli njega opazno spreminja svoj sublimni izraz. Metaforična poetika zunanjih in notranjih osebnih zaznav odstira namreč „raznovrstne povezave, srečavanja in komunikacije, pa tudi spomin na naš lastni ustroj, povezanost z drugimi, s svetom, vesoljem“.
Vse predstavljene umetnice so samostojne ustvarjalke na področju kulture v Sloveniji in so se skozi svoja kreativna obdobja seznanjale z različnimi sferami likovnega ter umetniškega snovanja. V številnih delovnih projektih in rezultatih individualnih raziskav presegajo ustaljena pojmovanja tekstilnega oblikovanja kot zgolj uporabne zvrsti; kompleksnejše razumevanje tekstilne umetnosti namreč plemenitijo z večslojnostjo in večpomenskostjo sporočil.
Ksenija Baraga se navdušuje nad pestrostjo in odzivnostjo materialov, vzpostavlja drzna razmerja med nitmi ter z izvirno uporabljenimi inventivnimi tehnikami vezenja, pletenja, šivanja, kvačkanja, vozlanja ... posega v ustaljene pletilne prakse. Leta 1981 je razstavila tradicionalno, enosmerno pleteno pletilno površino in si s tem omogočila svobodnejšo, slikarstvu podobno metodo grajenja kompozicije s potezo, barvo in teksturo tako, da je začela plesti iz večih centrov v različne smeri. Pomemben element v snovanju in prezentaciji njenih del pa predstavlja tudi svetloba. Meditativna dinamika žive slike – skulpture, ki pulzira pod vplivom atmosferskih učinkov dnevne luči, nenehno spreminjajoč svoj barvni in izrazni spekter ter s tem tudi vizualne strukturne in teksturne akcente v gostoti, transparentnosti materiala, se zdi kot fascinantna predstava sublimnega.
Eta Sadar Breznik, nagrajenka Prešernovega sklada, nacionalne nagrade za kulturo, je že pred tridesetimi leti tapiserijo umestila v prostor tako, da smo hkrati doživeli njeno lebdenje, presenetljivo lahkotnost in prostorsko fascinantnost. Njena monumentalna vlaknena ambientalna valovanja tudi na tej razstavi, kljub razsežnostim, v katere so vpeta, izgubljajo svojo težo in materialnost. Igra svetlobe in sence, ki jo v barviti prosojnosti soustvarja osvetlitev, zaobjame namreč celoten prostor in navdihujoči grafizmi chiaroscura v likovnem žarenju pršijo v vse smeri. Intenzitete tovrstnega žarčenja so seveda deležni tudi obiskovalci, na katerih likovna in abstraktna metaforika pušča svojo sled. Ustvarjalkina postavitev prostor spreminja v arhitekturo, inspirativen ambient, saj je stik s tkanino – naš dotik – dopuščen, vabljiv in skoraj nujen.
Ando Klančič, nosilko patenta prostorsko votle zračne čipke leta 1997, ki je na šestem mednarodnem natečaju (ITF) v Kjotu na Japonskem leta 1999 prejela Exellence Award, posebno nagrado za odličnost, poznamo tudi kot ustvarjalko prostorsko elastične zračne čipke (1995), izdelane kontinuirano, v enem kosu, kjer elastičnost izhaja iz premišljeno uporabljenih vbodov, brez vizualno motečih sestavljenih šivov (avtorstva ustvarjalka žal ni patentirala). Rdeča nit njene tokratne instalacije je težnja odvzeti tekstilu vsakršno težo in izpostaviti njegovo najelementarnejšo prvino, nit. Ta je v tej postavitvi prevzela likovno funkcijo individualnega rokopisa umetnice, predstavlja hkrati samo sebe, svojo siceršnjo, njej lastno krhkost in moč obenem, zastopa ustvarjalko in celostno sporočilo instalacije ter nas s svojo abstraktno pojavnostjo asociativno odpelje k metaforam in poetikam osebnih ter skupnih že prehojenih in še nedoživetih poti.
Jana Mršnik in Vesna Štih ustvarjata pod blagovno znamko BelaBela. Čeprav sta opaznejša elementa njunih tekstilnih objektov in fluidnih telesc iz polipropilena (slednjim sta vdahnili še strukturne in teksturne lastnosti lahkotnosti tekstila) sicer modularnost in ohranjanje spomina na tradicionalne ročne spretnosti, ki uporabniku omogočata, da sam sestavi izdelek po svojih željah in navdihu, brez uporabe lepil in veznih sredstev, enostaven za vzdrževanje in recikliranje (tudi polipropilena), pa v njunih predstavitvah ni nič manj pomembna svetlobnost. Ta zaradi svojega simbolnega sporočila in meditativnega esprija predstavlja namreč ključni del BelaBeline prepoznavnosti. Rastoča svetloba žarkov, ki se širijo od komaj slutenega svetlobnega vira navzven „kot subtilen vesoljni prah, sipek oblak ali skrivnostno telo znotraj telesa“, opozarja tudi na tiste, vse bolj zapostavljene, številne, a pomembne detajle in mikroprostore, ki jih v naglici današnjega časa prevečkrat spregledamo.
V sodobnem industrializiranem okolju, kjer je produkcija milijonov enakih izdelkov izgubila svojo avtorsko sled, unikatnost ne predstavlja le vrnitve pozornosti do tovrstnih izdelkov, temveč tudi spoštovanje do tistih ustvarjalk in ustvarjalcev, katerih dosežki in stvaritve so kvalitetno doprinesli k svetovni kulturni dediščini. Njihove inspirativne raziskave, rezultate in izsledke prevzemajo številne kolegice in kolegi ter jih prenašajo naprej, avtorstvo pa se sčasoma zabrisuje in staplja v celovitosti svetovne, globalne tekstilne in umetniške dediščine.
Nuša Podgornik,
umetnostna kritičarka
